Panjske končnice: galerija, ki je brenčala

Kaj sploh je panjska končnica?

Panjska končnica je poslikana čelna deščica lesenega panja, kranjiča. Na nekaj deset centimetrih lesa so ljudski slikarji upodabljali svetnike in svetopisemske prizore, pa tudi vsakdanje veselje in porog: lovčev pogreb, ki ga nosijo živali; hudiča, ki brusi jezik opravljivki; krojača, ki se bojuje s polžem. Nabožno in nagajivo, drug ob drugem, na istem čebelnjaku.

Najstarejše ohranjene končnice segajo v sredino 18. stoletja, razcvet pa so doživele v 19. stoletju, zlasti na Gorenjskem in Koroškem. Nastalo jih je na tisoče, cela ljudska galerija na prostem.

Čemu so služile?

Po domači razlagi naj bi pisane podobe pomagale čebelam (in čebelarju) ločiti panj od panja. A končnice so bile predvsem ponos: kazale so, da je pri hiši red, vera in humor. Ko so kranjiče konec 19. stoletja začeli izpodrivati novejši panji, je slikarija počasi zamrla, deščice pa so romale v muzeje in zasebne zbirke, kjer jih občudujemo še danes.

Z deščic na karte

Ko smo za Tarok 124 snovali ljudsko zbirko, smo se vprašali: kako bi izgledal tarok, če bi ga poslikal mojster panjskih končnic? Odgovor so karte z okvirji v rdeči in zeleni, z nageljni in marjeticami po robovih, s čebelami in panjem na hrbtu, in z Zlatorogom na taroku XXI, belim gamsom z zlatimi rogovi iz triglavske pripovedke, ki jo je v verze prelil Rudolf Baumbach.

Vsaka karta ljudske zbirke je poklon tej dediščini: ne kopija, ampak nadaljevanje: ista roka, ki je nekoč krasila čebelnjake, tokrat premešana v komplet. Poglej celotno zbirko v galeriji kart.

Kje jih vidiš v živo

Največje zbirke panjskih končnic hranita Slovenski etnografski muzej v Ljubljani in Čebelarski muzej v Radovljici. Vredno poti, po ogledu pa domov, na en klop.